nemkra
06-18-2005, 06:03 PM
Can someone translate this to english?
It is the article from slovenian playboy that featured beno & rasho.
Thanks
Naša zgodovina nastopov na evropskih prvenstvih močno spominja na usodo borcev za neodvisnost Teksasa, ki so dali svoja življenja v znameniti bitki za Alamo na mestu današnjega San Antonia. Neodvisnosti, ki je bila začrtana z zmago nad mehiškimi vojaki nekaj pozneje, namreč ni dočakal nihče od njih. Upajmo, da bo naša reprezentanca vendarle uspešnejša. Prava škoda bi namreč bila, če nam ne bi uspelo povezati sposobnosti naših fantov, ki jih tako cenijo v najbolj tekmovalnem košarkarskem okolju.
V San Antoniu igrata dva od njih. Od lanske sezone Radosav Nesterovič, v letošnji pa mu dela družbo Beno Udrih. Rašo je po štirih letih igranja lani zamenjal okolje. V San Antonio Spurse, dvakratne prvake v zadnjih šestih letih, je prestopil za šest let – za »pičlih« 42 milijonov dolarjev. No ja, dolar ali dva mu poberejo še menedžer in davkarija. Prav ta številka kaže, kako ga cenijo v najmočnejši ligi na svetu, čeprav ga marsikdo v domovini sodi le po statistikah, ki morda ne delujejo najbolj bleščeče. Njegovo igro zato še najlepše opiše izjava njegovega trenerja Popovicha: »Rašo je tip igralca, pri katerem statistike nikoli ne pokažejo, koliko dobrega naredi za ekipo, vendar, verjemite, je nepogrešljiv člen prve peterke!«
Kako se kaj imata Rašo in Beno, smo se prepričali kar v San Antoniu in z njima preživeli pet dni, en cel delovni teden. V njem sta fanta odigrala tri tekme – v ponedeljek, sredo in petek. Če bi sodili le po tem tednu, bi lahko dobili popolnoma zgrešen občutek, kako je igrati v NBA. Poleg tekem so bile njune klubske obveznosti samo še trije treningi, vsak na dan tekme, dolgi slabi dve uri. Novinarje spustijo na trening kakih petnajst minut pred koncem, in dobili smo občutek, da kaj pretirano zahtevnejšega od treninga metov na koš ni bilo. Sploh ko vidiš Bena in Raša, kako se zabavata z metanjem na koš s sredine igrišča za manjšo stavo, ki jo bosta poračunala po koncu sezone.
Teden se je uspešneje končal za Raša, ki si je kljub svoji višini in položaju, na katerem igra, priigral lepo prednost pred Benom. Če ne drugega, so za Bena treningi napornejši že zato, ker mora kot novinec pred vsakim treningom po dve veliki škatli znamenitih ameriških krofov za vso ekipo. Običaj, proti kateremu Rašo seveda nima nič, ker je svojo tlako že opravil.
V dneh med tekmami so igralci prosti in lahko pravzaprav počnejo, kar želijo. Nobenih zapovedi, prepovedi, gledanja pod prste. Vsaj ne neposredno, kajti, kot pravi Rašo, se v tako majhnem mestu vsekakor ve za vsak njihov korak, čeprav se tega nikjer ne omenja na glas. Dokler ne prestopiš meje, začrtane nekje v glavah vodstva, na kar te v klubu »prijazno« opozorijo. Po Benovih besedah pa kljub na videz nikakršnemu nadzoru v klubu celo bolje od tebe vedo, kdaj in koliko počitka, treninga ali dodatnih vaj potrebuješ.
Ves klub deluje precej umirjeno, v duhu tradicionalnih ameriških družinskih vrednot. To se je pokazalo tudi, ko smo poskusili pokukati globlje v delovanje kluba, želeli biti navzoči na celotnem treningu in potovati z igralci na katero od gostovanj. Po besedah Toma Jonsa, tiskovnega predstavnika kluba, so Spursi eden bolj zaprtih klubov, ki čez črto med javnim in zasebnim ne spusti nikogar, ne televizije NBA, ne novinarjev znamenitega Sports Illustrateda in žal tudi slovenskega Playboya ne.
Naša dva igralca sta z veseljem odprla vrata svojih čezoceanskih domovanj. Z Rašem živi v hiši vsa njegova družina in skrbi za fantovo dobro počutje. No, seveda tudi za Benovo, ki v San Antoniu sicer biva sam.
Ko pri Ostrogah gostuje katerikoli od slovenskih igralcev v NBA – med našim obiskom se je to zgodilo dvakrat – se vsi skupaj zberejo pri Nesterovičevih in uživajo v kuharskih mojstrovinah očeta Čeda in mame Branke. Preverjeno! S kruhom pomazano, kot bi rekli pri Mladini!
Čeprav jih naslednji dan vse čaka tekma, se taka popoldanska druženja zavlečejo pozno v večer. Priložnosti za taka srečanja so zaradi sistema tekmovanja namreč le nekajkrat na leto. In to je tisto, kar Rašo v Ameriki najbolj pogreša – pravi stik z domom. Kot pravi, je vesel vsakega obiska iz Slovenije, čeprav se pri Ostrogah počuti mnogo bolje kot v Minnesotti, kjer ni imel pravega stika s soigralci. V San Antoniu je popolnoma drugače, morda tudi zaradi pisane mednarodne zasedbe. Ko smo bili po eni od tekem Raševi gostje v restavraciji, kamor zahajajo tudi drugi igralci, sta Tony Parker (Francoz) in Brent Barry (Američan), prvi branilec in krilo ekipe, popolnoma sproščeno kramljala z nami, Tim Duncan (Deviški otoki), ena od še aktivnih legend NBA, pa je med odhodom iz restavracije lepo zaželel dober tek celotnemu slovenskemu omizju. No, k nam sta pristopila tudi dva otroka in navdušena odšla z Raševim avtogramom.
Na slavo niso imuni tudi v Eleven, enem od najbolj priljubljenih klubov v San Antoniu, kamor smo odšli pozneje. Ves čas so nas obkrožala dekleta in se želela fotografirati z Rašem. Med njimi je bila tudi »G«, ki je že gostovala v ameriški izdaji Playboya. Ker se je v naši družbi zadržala dlje (koliko dlje, na to vam lahko govorimo z znamenitim novinarskim stavkom: »off the record«), smo se hitro dogovorili za fotografiranje za slovenski Playboy, ko nas bo pot spet zanesla v ta del sveta. Sicer pa se zaradi za naše razmere smešne zakonodaje – pivo ti nekaj minut pred drugo zjutraj dobesedno iztrgajo iz rok, ne glede na to, koliko ga je še v steklenici, in najpozneje točno ob dveh za teboj zaloputnejo vrata kateregakoli lokala v mestu – niti ne moreš prav dolgo zabavati. Kot da bi še država skrbela za to, da vsaj v javnosti športniki ne morejo grešiti.
Po Raševih besedah je bilo naše »ponočevanje« zanj tako ali tako izjema, ki se zgodi le nekajkrat na leto. Dvainosemdeset tekem v rednem delu prvenstva kljub manjšemu številu treningov, kot so jih igralci vajeni v Evropi, pač naredi svoje. Precej prostega časa mu poleg gledanja filmov (zlasti iz časov nekdanje Juge, te naravnost obožuje) vzame tudi dobrodelna dejavnost. Njegov klub je namreč močno vpet v lokalno skupnost s številnimi aktivnosti za otroke in mladino. Vse od donacij, nakupa knjig, programov izobraževanja, podarjenih in sofinanciranih vstopnic za tekme ... In verjemite – številke v dolarjih, število navzočih igralcev, članov klubskega osebja na prireditvah in podobno so res velike. Ne bi bilo napak, če bi se ekipe na naši strani Atlantika lotile posnemanja. Morda jih bo k temu spodbudil nedavno ustanovljen »Rasho Nesterovic Fundation«, ki sodeluje pri projektu obnove zunanjih košarkarskih igrišč v Sloveniji.
Rašo se ob prvem stiku morda zdi zadržan – gre pač za izkušnje, pridobljene v sedmih let igranja v NBA –, Beno pa je njegovo pravo nasprotje. Že na daleč daje vtis samozavesti, skoraj predrznosti, ki ju kot novinec vsekakor potrebuje – da laže prebrodi razliko med briljantnimi 25 točkami na eni tekmi in tekmo, na kateri mu skoraj nič ne uspe, pa čeprav si to še tako želi.
Pravi, da je vseskozi verjel, da bo nekega dne igral v NBA, in to na mestu branilca, na katerem je konkurenca največja. Zdi se, da ga tudi to, da živi v San Antoniu sam, ne moti prav zelo. Ob pogledu na njegovo stanovanje, v katerem je kljub prostornosti le najnujnejše, se zdi, kot da je v San Antoniu le začasno, do takrat, ko se mu bo kje ponudila boljša priložnost in se bo morda ustalil. Čas mu krajšata playstation in prav zagrizeno podiranje rekordov. Ter biografija Petra Vilfana, njegovega prvega trenerja, izpod peresa našega uredniškega kolega Tadeja Goloba. Zdi se tudi, da Beno kak večer več kot Rašo nameni spoznavanju San Antonia. Saj veste, pač zaostaja za eno leto. No, vse skupaj ga nič ni motilo pri osvojitvi naziva »novinec meseca« v decembru in pri tem, da je bil prvi slovenski udeleženec vikenda All Star, na katerem je zaigral v dvoboju novincev vzhoda in zahoda.
Prepričanost vase in želja po uspehu se zdi skupna prav vsem petim, le da se pri vsakem izraža drugače. Rašo, Primož in Saša so na igrišču tako osredotočeni, da se zdi, da jih ne bi zmotila niti bomba, ki bi padla ob rob igrišča, Beno in Boštjan pa delujeta, kot da bi med tekmo z največjo lahkoto še malo pokramljala z gledalci v prvi vrsti.
Prav vsi fantje pa so veliki individualci, kljub različnim vlogam, ki jim jih namenjajo v klubih. In kruh, ki si ga služijo v NBA, je mnogo težji, kot daje slutiti vtis, ki bi ga človek lahko dobil, ko se z njimi sreča za nekaj dni. Nešteti dnevi priprav na sezono, nenehna potovanja s tekme na tekmo, v prav vsakem trenutku biti strogo ocenjevan, ali ustrezaš zahtevam, ki jih je postavilo vodstvo kluba … se ne zdijo nič kaj prijazno okolje za delo. Verjamem, da bi bil kljub temu marsi-kdo pripravljen zamenjati z njimi, zlasti ob pogledu na njihov račun. Vendar se vprašajte tole: bi zmogli?
It is the article from slovenian playboy that featured beno & rasho.
Thanks
Naša zgodovina nastopov na evropskih prvenstvih močno spominja na usodo borcev za neodvisnost Teksasa, ki so dali svoja življenja v znameniti bitki za Alamo na mestu današnjega San Antonia. Neodvisnosti, ki je bila začrtana z zmago nad mehiškimi vojaki nekaj pozneje, namreč ni dočakal nihče od njih. Upajmo, da bo naša reprezentanca vendarle uspešnejša. Prava škoda bi namreč bila, če nam ne bi uspelo povezati sposobnosti naših fantov, ki jih tako cenijo v najbolj tekmovalnem košarkarskem okolju.
V San Antoniu igrata dva od njih. Od lanske sezone Radosav Nesterovič, v letošnji pa mu dela družbo Beno Udrih. Rašo je po štirih letih igranja lani zamenjal okolje. V San Antonio Spurse, dvakratne prvake v zadnjih šestih letih, je prestopil za šest let – za »pičlih« 42 milijonov dolarjev. No ja, dolar ali dva mu poberejo še menedžer in davkarija. Prav ta številka kaže, kako ga cenijo v najmočnejši ligi na svetu, čeprav ga marsikdo v domovini sodi le po statistikah, ki morda ne delujejo najbolj bleščeče. Njegovo igro zato še najlepše opiše izjava njegovega trenerja Popovicha: »Rašo je tip igralca, pri katerem statistike nikoli ne pokažejo, koliko dobrega naredi za ekipo, vendar, verjemite, je nepogrešljiv člen prve peterke!«
Kako se kaj imata Rašo in Beno, smo se prepričali kar v San Antoniu in z njima preživeli pet dni, en cel delovni teden. V njem sta fanta odigrala tri tekme – v ponedeljek, sredo in petek. Če bi sodili le po tem tednu, bi lahko dobili popolnoma zgrešen občutek, kako je igrati v NBA. Poleg tekem so bile njune klubske obveznosti samo še trije treningi, vsak na dan tekme, dolgi slabi dve uri. Novinarje spustijo na trening kakih petnajst minut pred koncem, in dobili smo občutek, da kaj pretirano zahtevnejšega od treninga metov na koš ni bilo. Sploh ko vidiš Bena in Raša, kako se zabavata z metanjem na koš s sredine igrišča za manjšo stavo, ki jo bosta poračunala po koncu sezone.
Teden se je uspešneje končal za Raša, ki si je kljub svoji višini in položaju, na katerem igra, priigral lepo prednost pred Benom. Če ne drugega, so za Bena treningi napornejši že zato, ker mora kot novinec pred vsakim treningom po dve veliki škatli znamenitih ameriških krofov za vso ekipo. Običaj, proti kateremu Rašo seveda nima nič, ker je svojo tlako že opravil.
V dneh med tekmami so igralci prosti in lahko pravzaprav počnejo, kar želijo. Nobenih zapovedi, prepovedi, gledanja pod prste. Vsaj ne neposredno, kajti, kot pravi Rašo, se v tako majhnem mestu vsekakor ve za vsak njihov korak, čeprav se tega nikjer ne omenja na glas. Dokler ne prestopiš meje, začrtane nekje v glavah vodstva, na kar te v klubu »prijazno« opozorijo. Po Benovih besedah pa kljub na videz nikakršnemu nadzoru v klubu celo bolje od tebe vedo, kdaj in koliko počitka, treninga ali dodatnih vaj potrebuješ.
Ves klub deluje precej umirjeno, v duhu tradicionalnih ameriških družinskih vrednot. To se je pokazalo tudi, ko smo poskusili pokukati globlje v delovanje kluba, želeli biti navzoči na celotnem treningu in potovati z igralci na katero od gostovanj. Po besedah Toma Jonsa, tiskovnega predstavnika kluba, so Spursi eden bolj zaprtih klubov, ki čez črto med javnim in zasebnim ne spusti nikogar, ne televizije NBA, ne novinarjev znamenitega Sports Illustrateda in žal tudi slovenskega Playboya ne.
Naša dva igralca sta z veseljem odprla vrata svojih čezoceanskih domovanj. Z Rašem živi v hiši vsa njegova družina in skrbi za fantovo dobro počutje. No, seveda tudi za Benovo, ki v San Antoniu sicer biva sam.
Ko pri Ostrogah gostuje katerikoli od slovenskih igralcev v NBA – med našim obiskom se je to zgodilo dvakrat – se vsi skupaj zberejo pri Nesterovičevih in uživajo v kuharskih mojstrovinah očeta Čeda in mame Branke. Preverjeno! S kruhom pomazano, kot bi rekli pri Mladini!
Čeprav jih naslednji dan vse čaka tekma, se taka popoldanska druženja zavlečejo pozno v večer. Priložnosti za taka srečanja so zaradi sistema tekmovanja namreč le nekajkrat na leto. In to je tisto, kar Rašo v Ameriki najbolj pogreša – pravi stik z domom. Kot pravi, je vesel vsakega obiska iz Slovenije, čeprav se pri Ostrogah počuti mnogo bolje kot v Minnesotti, kjer ni imel pravega stika s soigralci. V San Antoniu je popolnoma drugače, morda tudi zaradi pisane mednarodne zasedbe. Ko smo bili po eni od tekem Raševi gostje v restavraciji, kamor zahajajo tudi drugi igralci, sta Tony Parker (Francoz) in Brent Barry (Američan), prvi branilec in krilo ekipe, popolnoma sproščeno kramljala z nami, Tim Duncan (Deviški otoki), ena od še aktivnih legend NBA, pa je med odhodom iz restavracije lepo zaželel dober tek celotnemu slovenskemu omizju. No, k nam sta pristopila tudi dva otroka in navdušena odšla z Raševim avtogramom.
Na slavo niso imuni tudi v Eleven, enem od najbolj priljubljenih klubov v San Antoniu, kamor smo odšli pozneje. Ves čas so nas obkrožala dekleta in se želela fotografirati z Rašem. Med njimi je bila tudi »G«, ki je že gostovala v ameriški izdaji Playboya. Ker se je v naši družbi zadržala dlje (koliko dlje, na to vam lahko govorimo z znamenitim novinarskim stavkom: »off the record«), smo se hitro dogovorili za fotografiranje za slovenski Playboy, ko nas bo pot spet zanesla v ta del sveta. Sicer pa se zaradi za naše razmere smešne zakonodaje – pivo ti nekaj minut pred drugo zjutraj dobesedno iztrgajo iz rok, ne glede na to, koliko ga je še v steklenici, in najpozneje točno ob dveh za teboj zaloputnejo vrata kateregakoli lokala v mestu – niti ne moreš prav dolgo zabavati. Kot da bi še država skrbela za to, da vsaj v javnosti športniki ne morejo grešiti.
Po Raševih besedah je bilo naše »ponočevanje« zanj tako ali tako izjema, ki se zgodi le nekajkrat na leto. Dvainosemdeset tekem v rednem delu prvenstva kljub manjšemu številu treningov, kot so jih igralci vajeni v Evropi, pač naredi svoje. Precej prostega časa mu poleg gledanja filmov (zlasti iz časov nekdanje Juge, te naravnost obožuje) vzame tudi dobrodelna dejavnost. Njegov klub je namreč močno vpet v lokalno skupnost s številnimi aktivnosti za otroke in mladino. Vse od donacij, nakupa knjig, programov izobraževanja, podarjenih in sofinanciranih vstopnic za tekme ... In verjemite – številke v dolarjih, število navzočih igralcev, članov klubskega osebja na prireditvah in podobno so res velike. Ne bi bilo napak, če bi se ekipe na naši strani Atlantika lotile posnemanja. Morda jih bo k temu spodbudil nedavno ustanovljen »Rasho Nesterovic Fundation«, ki sodeluje pri projektu obnove zunanjih košarkarskih igrišč v Sloveniji.
Rašo se ob prvem stiku morda zdi zadržan – gre pač za izkušnje, pridobljene v sedmih let igranja v NBA –, Beno pa je njegovo pravo nasprotje. Že na daleč daje vtis samozavesti, skoraj predrznosti, ki ju kot novinec vsekakor potrebuje – da laže prebrodi razliko med briljantnimi 25 točkami na eni tekmi in tekmo, na kateri mu skoraj nič ne uspe, pa čeprav si to še tako želi.
Pravi, da je vseskozi verjel, da bo nekega dne igral v NBA, in to na mestu branilca, na katerem je konkurenca največja. Zdi se, da ga tudi to, da živi v San Antoniu sam, ne moti prav zelo. Ob pogledu na njegovo stanovanje, v katerem je kljub prostornosti le najnujnejše, se zdi, kot da je v San Antoniu le začasno, do takrat, ko se mu bo kje ponudila boljša priložnost in se bo morda ustalil. Čas mu krajšata playstation in prav zagrizeno podiranje rekordov. Ter biografija Petra Vilfana, njegovega prvega trenerja, izpod peresa našega uredniškega kolega Tadeja Goloba. Zdi se tudi, da Beno kak večer več kot Rašo nameni spoznavanju San Antonia. Saj veste, pač zaostaja za eno leto. No, vse skupaj ga nič ni motilo pri osvojitvi naziva »novinec meseca« v decembru in pri tem, da je bil prvi slovenski udeleženec vikenda All Star, na katerem je zaigral v dvoboju novincev vzhoda in zahoda.
Prepričanost vase in želja po uspehu se zdi skupna prav vsem petim, le da se pri vsakem izraža drugače. Rašo, Primož in Saša so na igrišču tako osredotočeni, da se zdi, da jih ne bi zmotila niti bomba, ki bi padla ob rob igrišča, Beno in Boštjan pa delujeta, kot da bi med tekmo z največjo lahkoto še malo pokramljala z gledalci v prvi vrsti.
Prav vsi fantje pa so veliki individualci, kljub različnim vlogam, ki jim jih namenjajo v klubih. In kruh, ki si ga služijo v NBA, je mnogo težji, kot daje slutiti vtis, ki bi ga človek lahko dobil, ko se z njimi sreča za nekaj dni. Nešteti dnevi priprav na sezono, nenehna potovanja s tekme na tekmo, v prav vsakem trenutku biti strogo ocenjevan, ali ustrezaš zahtevam, ki jih je postavilo vodstvo kluba … se ne zdijo nič kaj prijazno okolje za delo. Verjamem, da bi bil kljub temu marsi-kdo pripravljen zamenjati z njimi, zlasti ob pogledu na njihov račun. Vendar se vprašajte tole: bi zmogli?